SILISTRA

Silistra je moja zadnja postaja na poti po Bolgariji, dobri in zanimivi gostiteljici. Kar enajst dni sem se po njej škrabal z ljotko Viro. Jutri se odjavim in stopim čez, povedat Romunom, da še njih poškrablem, kolikor potrebujem do cilja.

Tu sem v čudni četrti mesta, med črnimi. Taksist me je sem dostavil, da sem zamenjal deset evrov za leve in njemu odštel 1,2 leva za prevoz (60 centov). Enega sem že poslal s "spizdi", ker se mi je preveč motal okrog mize. Imam dober nož, porinjen za copati. Nabaviti sem si ga moral, saj pa sem bil brez njega, kot kmet brez traktorja. Nohtov si s sekiro ne morem rezati, bi se mi še galebi smejali.

Baterije mi je napolnil, pivo Tuborg, dobro hlajeno, pa mi prodaja po 80 centov.

Malo bom še tu, potem odidem. Moram si poiskati prostor za bivak, nekje v parku, da ne bom spet šlatal kje po blatu in travo do vratu. Mater, kak smo sinoči s policaji kolovratili za ljotko (ladjico). "Dušane, pa gde misliš, da si jo ostavil?", me je mali stalno spraševal. Ta dva, se verjetno  danes še cel dan smejeta. Eno noč, v Ruse, je bilo še huje. Tam sem jo sam, v temi iskal dobro uro, preden sem jo našel.

Naj bo, dan je bil naporen. Tudi danes sem potegnil nekaj čez 60 km. Po Romuniji bom tempo stopnjeval, ker imam že vsega dovolj nabranega, razen vas, ki ste mi zvesti do konca in sem vam za to zelo hvaležen.

 

Jutri pa naprej, điiiiiiaaaaaaaaajjjj!!!

TUTRAKAN

Tutrakan je zgodovinsko znano mesto tu ob Donavi. Spodnji, stari del je ohranjen še iz rimskih časov.

Enajst ur dobrega dela sem potreboval od Ruse do sem, nekaj čez 60 km in ugodno vreme. Nekaj me je mencala romunska ribiška kontrola, ko sem se kopal in bril potem so se ustavili bolgarski policisti. Nič legitimacije, le prijazna izmenjava besed in "živ in zdrav bil". Med potjo nekaj fotk ribičev z mrežami, tu v mestu pa ob 19.h vse zaprto.

Hodim okrog, kot maček okoli vrele kaše, ko zagledam nekaj korakov gor restavracijo Prijateli.

Grem gor, napol mrtev, dober večer, odložim torbo in vsednem. "Ima bira?", vprašam in potiho upam, da ga res ima, sicer grem Donavo srebat.

Nekam čudno me gledajo, čef namigne, kelnarce prijazne takoj na voljo. Hladno odlično bolgarsko pivo KAMENICA. Potem takoj, če sem za kebabče in se zgodi, kot je šef povedal. Vse časti hiša, pa spet kamenico, pride komandir policije, mi uredijo telefon, medtem mi policija straži čoln, kao da je tu dosti ciganov, mi pove komandir, medtem, ko me vozi po mestu. In nemogoče, kot bougec se počutim: še polno vrečo dobrot za jutri so mi napakirali.

Delam napake, ker pišem v temi in dežuje, tu za oglom. Zdaj trčim na policijo, ker me kličejo z radija. Čao, jutri pridejo forke intd ali pa ne, ker moram v Silistro in Romunijo. Naj zaključim, kot mi srčno želijo: Živi in zdravi bili!

Juuuuutrooooo!

Eeeej, sinoči smo  iskali ljotko Viro. Dva mlada policista: Dimiter, Ivo in jaz smo se kobacali po dežju, temi, blatu in strmih poteh, da smo po dobri uri le našli ljotko.

"Kaj Dušane, tu boste spali ???!!!", se je začudil Ivo in se prijel za glavo. Še nekaj časa sem ju slišal hihitanja in čudenja, ko sta odhajala. Medtem sem se dobro naspal, zdaj pofotkam in odrinem za cca 60 km oddaljeno Silistro,  zadnjo postajo v Bolgariji.

p.s. ciganov ni bilo nikjer za videti  :)

RUSE

Včeraj, če je bila  nedelja, sem se iz mesta privlekel do čolna. Noč je bila neprespana. Sam sem bil s sabo, le natakarica mi je bila družica, ko mi je po vsakem čiku, menjavala pepelnik.

Da si cote posušim, se naspim in popoldne odrinem, sem imel v glavi. Ko pa sem bil naenkrat celi v čolnu, trdno držeč za veslo, potem pa sem samo gnal. Do poldne in dalje. Vročina, polna glava od noči in reka meandrasta od pomanjkanja vode. Po nekaj km je bilo potrebno ovinkariti, da se je spet prišlo na pravi tok. Ladje so sedele, kjer jih je pač  nasedlo. Le lažje so si med ovinki iskale pot.

Zvečer sem pred Rusem. Vleklo se je ure,videl sem stolp na bregu, mesta nej. Od šestih zvečer do čez 22.ure sem ga iskal. V polni temi, po peščinah, spet po vodi, ... nej ga je bilou.

Zjutraj, pred šesto sem se zbudil, na bregu med kamenjem, zamotan v odejo in spalno vrečo pod glavo. Še tri kilometre se je skrival, da sem ga smel najti.

Tu je živela ženska, so mi pravili, malo posebna, vendar s pizdo, cela iz mesa in krvi, potem so jo vlili v bron, preden je kamen postala.

ženska iz kamna

Eeeeeej, je pa bilo vsaj 10, 15 minut veselja. Na zoženi reki, kakih dvesto, tristo metrov je pridrsala nemška tovorna ladja. Čisto blizu sva si bila. In potem valovi, ki so se sproščali za njo in paradirali z veliko kinetično energijo na tej "mali" širini reke, od štirih, pet metrov veliki. Tu sem si dajal duška, užival z Viro na tej naravni gugalnici. Gor me je potisnilo, potem sem drsel v dol vala in spet gor. Le Viro sem nastavljal, da ji je gobec bil vedno v pravo smer obrnjen. Takih valov bi se doma izogibal, tu so mi  posebni užitki in popolna sprostitev.

SVIŠTOV

Lepo mesto, vam moram takoj povedati. Ne obožujem mest, vseeno pa je to mesto lepo in res prijazni ljudje, s katerimi sem pač v tem trenutku noči imel opravka.
Včeraj sem odškrabal po 13.uri. Pred tem me je veter vrnil nazaj.

Saj pozneje tudi ni šlo gladko. Veter se je zaletaval in gubil sem se med otoki in težko izbiral pravo plovno pot. Kar trikrat sem nasedel sred Donave. Nisem imel orientirov od ladij, ki so prav tako, zaradi nizke vode, nasedale. Dobro je opazovati galebe, kjer jih mrgoli, tja prava pot ne vodi.

Potem se je začelo večeriti in kar hitro se je stemnilo. Dež in tema sta me dobila.

Dve uri sem se klatil, misleč, da Donava teče navzgor in dobro, da je Vira držala nivo, sicer bi se prekopicaval. Luči velikega pristanišča sem zagledal enih 10 km na obzorju in potem glodal in glodal. Termo elektrarne in potem 1 km pristanišča v temi. Lilo je bolj, kot lahko napišem in dobro, da je bougec kresno gromsko strelo tu in tam, da sem videl, če sploh sem.

Potem sem se še eno uro skrival pod krmo tovorne ladje pred dežjem, direkt v njeni riti in sem ji za to zelo hvaležen. Po pristanišču sem v temi trikrat preplezaval ograjo in stražar je na prvi pogled pomislil, da sem marsovec.

Moral sem bežati za njim in s težavo sem mu razložil situacijo.

Potem me je sprejel, skoraj, kot svojega otroka.

Zdaj sem suh in preoblečen.

Zjutraj, ko je bilo sonce še mlečno sem fotkal, če bi slučajno svetlobe manjkalo.

Kako je šele stari del slikovit in lepo urejen.

Ekonomsko zaledje: mednarodna luka in štiri termocentrale.

Danes bo še vroče. Ob sedmih že 25 stopinj. Vsi v poletih oblačilih, le jaz tresoč v pulovru. Verjetno posledica strahu pred vlaškimi cigani v Romuniji.  - kajpavem ...

Dopoldne bom sušil cote in zavest naspaval, popoldne odškrablem.

NIKOPOL po bitki

Virtualna prijateljica Branka mi je pravočasno namignila, sicer bi Nikopol, žal prevozil, ker bi se prek noči zadržal v Čerkovici. 

Še malo fotk, potem po kruh, čebulo in slanino. Ko se vrnem, vas pogledam in odškrabam (škrabati je po domorodno veslati). Do večera pridem v Svišov. Vira me nestrpna čaka in veslo sitnari. Bodite dobri.

spomenik na hribu

napisna plošča pod njim

spomenik v mestu

hiška donavskih mornarjev

ata in mama





NIKOPOL

Pravkar sem pridrsal. Jutri, ko si ogledam bitko s Turki, povem več.

Zdaj pa spat, ... tu se noč začne eno uro prej, kot doma. To vi dobro veste.

Medtem sem si postavil bivak, 5 m od reke, v vrtu Dimitrijevega bifeja. Prvič me je človek spoznal in mi dal vse na razpolago. On je lokal zaprl za javnost, meni pa dovolil dostop do interneta in vsega, kar si zaželim, razen WC-ja (ne vem zakaj ga je zaklenil).  :)

Kaj sem delal do zdaj, od srede dopoldan v Orjahovem? Bil sem v mestu na bregu, km in pol oddaljenega od pristanišča, kjer sem imel poleg ladij parkirano Viro. Bivak je bil postavljen 200 m gorvodno. Želel sem si napolniti zaloge in čimprej odriniti. Pa se je skup nagnalo nekaj oblakov in nevihta. Po njej še ena, tako da sem se vrnil v poznem popoldnevu, skoraj pred večerom. Šotora se mi ni splačalo podirati in čez kako uro nekje na novo postavljati. Zato sem zalegnil, pa ne zadolgo. Grmelo in treskalo je, kot bi boga Peruna 100 bab ob živce spravilo, potem pa lilo in teklo v šotoru po tleh za eno malo poplavo. Kaj bi se zdaj človek sekiral: narava že ve, kaj je prav. Noč sem prespal z enim očesom, z drugim sem plaval.

Zjutraj, v četrtek pospravim to mokroto in odrinem. Pa ne predaleč. S severnim zahodnikom je Donava vzvalovila čisto po pobalinsko. Med veslanjem me je v bokih rotiralo, dregalo sem in tja, kot tistega edinega eksebicionista na plesišču iz filma Za znoret. Bilo je tudi prenevarno, zato sem raje sparkiral in na vetru sušil vso mokroto prejšnje noči. Ribičev na reki, ob takem vetru ni. Le Štefan, ki je vstrajal tudi prek noči, je ujel svoj zaklad treh bel-amurjev, vsakega po dvajset kil. Potem sva skupaj, internacionalno zgrabila še enega.

Še sončnica se je smejala
klik za povečavo

PEŠA

Peša, Peter Vasilev Ivanov, ta pa je faca. Ta mi je polepšal dneve, tiste, ki so mi jih od doma grenili.
Soboto, popoldne sem zapustil Vidin in med potjo trikrat zadremal v čolnu. Nazadnje me je zbudil kapitan tovornjače s prijaznim mukanjem in pozdravno gesto. Kje sem prespal noč, mi ni znano.
V nedeljo, ni bilo sonca, niti ni deževalo, proti večeru, sem iskal zavetišče pred nočjo. "Na plitko grabi, da mi ne splašiš ribo",  mi je ukazoval. "To pravi doma!", mu odvrnem. In tako to gre med nami traperi, da začnemo ostro, na nož in končamo, kot najboljši prijatelji.
Za večerni menu sva imela nadenico. Saj vem, da nimate pojma, kaj bi naj to bilo.
Pila pa sva rakijo iz akacijevega cvetja in limonado, za žejo pa pivo. Kadil se je domač tobak, aromatiziran z naravnimi dišavnicami. Saj veste, kako se to dela, v mikrovalovki in ....
Potem sem postavil šotor, malo vstran od njegovega, vendar še vedno na njegovem ozemlju, ki ga je ogradil s špago in rdečimi zastavicami, proti šakalom.
Teh se dosti potepa po gozdovih in so prav nevarni. Jaz se jih varujem z štirimi informiranimi kamni, ki določajo moje taborišče in stražijo spokojnost.

Zjutraj nama je spet skuhal kavo, in sva se odpravila vsak na svoje: on ribit, jaz na pot.
Drugo kavo, kar cel pisker so mi skuhali na jadrnici. "Mi smo prijatelji", mi je nazdravljal Bulgar, "ker si delimo isti veter in iste vode."

To noč sem spal bolj bougo. Zazdelo se mi je, da mi je nekdo pogledal notri v šotor. Zagrabil sem mačeto in gas ven, okrog šotora, gor po drevju, ... nikjer nikogar. Privide sem imel. Privide od dosti kave, utrujenosti in vročine. Tako sem se s tem sprijaznil in zadremal.
To sem vam napisal, sede na robu pločnika iz mesta Orahovo, z ukradenim signalom BTC. (verjetno ni naš, slovenski)
Zdaj je že bolje, cocacola, kavica in topli sendvič v senci. Bulgarski prijatelji mi gredo na roko. Jutri potegnem naprej.
Če imate čas, vsak torek ob 21.h na Murskem valu. Najdete na Pomurje.si

Điaaaaaaaaaaahaaaaaaa !!!







Pešo kuha kavo



Jutranji ribič

VIDIN

Danes, 15.julija sem zapustil rođake na srbski strani. Po skoraj 60. km poti, sem zvečer prišel v Vidin. Tu sem v luki, pri prijaznih bolgarskih policistih. Notri v skladišču sem dobil internet povezavo, kjer lahko sürfam do jutri. Po 24.urah moram zapustiti to cono. :)
Če se mi bo dremalo, grem na njihovo ladjo in tam zalegnem v spalni vreči.
Kaj se je dogajalo, ko me ni bilo?
V ponedeljek sem hodil po robu, dobesedno po robu. Potem sem noč prespal čisto moker v mokri spalni vreči. Dobro, da je vroče in se je oprema hitro posušila.
Zamenjal sem čoln. Zdaj vozim Viro, Marša ni povsem ubogala, pa sem jo prekrstil brez milosti.
Več ne vem kdaj, imam pa zapisano, sem prečkal Đerdap II. Pravzaprav smo prečkali kar peš, sicer bi moral predolgo čakati na ladjo, ki bi skupaj z njo, šli skozi prekat. Fantje na centrali so mi skuhali kavo, prinesli rakijo v šalici (sicer ni dovoljena) in mi prenesli čoln na drugo stran.
Pozno sem prišel v Prahovo in ob 01.uri zalegnil v travi tamkajšnje tovorne luke, kjer nakladajo fosfate, žlindre bakra, zlata ... Stražarji so spet spali na drugi strani, da se nismo motili.
Ta luka je preživela bombni napad nata. Američani so jo bombardirali še po hitlerjevih načrtih.
Včerajšnjo, zadnjo noč v Srbiji, sem prespal kod Ivice, v njegovi ribiški kolibi. Saj mu je drugače ime, pa se pravega ne spomnim, čeprav je on moje ime ponavljal v vsakem stavku dvakrat.  Za večerjo nama je napravil solato in rakijo, enako tudi za zajtrk. Ne bi se ustavil tam, pa sem Dragiši povozil nastavljene palice v reki in me je pošiljal v p.materno. Obrnil sem in ga posla v 3 njegove, ker ni imel markiranega svojega polja. In tako se je začelo, ponudil mi je pivo in svoj šotor, on pa, da gre domov. In potem je prišel Ivica, če mu je tako ime.
No, zdaj sem tu, kje sem. Moral bi vam napisati 10 strani grozljivke, pa vam ne bi rad dvigoval pritiska.
Čez Bolgarijo bom bolj ekspeditiven, Romunijo pa itak prešprintam. Bojim se, da mi bo zmanjkalo reke. Če bi bil vsekan še po drugi strani, bi se vrnil gorvodno. To bi trajalo kar pol leta, pa rajši prepustim drugim.

p.s.
Fedja, napiši mi na email, prosim. Tvojega ne najdem.
L.p.


fon je na 0

Steber za novi evropski most Donava II me Ro in Bolgarijo

Na levi z Donave reflektira sonce na letno kuhinjo



Fantje so pomagali



KLADOVO

Pravkar sparkiral. Oj, je bilo danes vroče in naporno. Dopoldne sem gonil do jeza-1 đerdapske elektrarne. Proti vetru n po vseh štirih.
Pridem, kje pa zdaj skoz? Na "naši" strani ne vidim nikogar, niti ladje. Zaženem čez na romunsko stran. Primrdam do tja in me takoj obvestijo, da jugoslovanska stran radi in naj grem nazaj. Hudo sem se moral bogovom zameriti.
Spet glodam: reka, da bi me proti jezu vlekla, veter proti, jaz trmasto ženem čez, Blanca se ne sme ponoviti.
Primrdam nazaj, kjer me že čaka policaj, češ, da ne bo šlo, da je že včeraj ene Nemce odpravil. "Nemce ja, teh bi tudi jaz odpravil", mu pravim in se ne dam. Ne grem nazaj, pa če bo pokalo. 900 km sem napraskal, on pa bi me zdaj nazaj pošiljal, češ, da je to premalo plovilo in nima motorja. "Jebemti zakon, pokliči šefa!", se mu derem preko ograje.
Res je poklical in pravi, da kapetan pristane, da je to ladja, vendar moram počakati 5 ur, da pride najavljena ladja, me potem privežejo in odšlepajo skoz in, da ne smem zapustiti plovila. Zdaj se naj cvrem tu na soncu, preklinjam in grozim z ambasado.
Tak po eni uri mi nekdo zažvižga in me vabi z roko, "Jel, zemljače, beži unutra!"
Z veslo sem grabil kot nor in že sem bil notri. Eh, .. kje? Notri v pregradi.
Pride en mlajši, civilist, mi raztolmači kako tgo gre, da se naj držim za pomični pomol na št.14 v senci in, ko zagledam na drugi strani zapornice potniško ladjo, takoj naj pobegnem čez na nasprotno stran pregrade, ker pride potniška ladja, ta pa ima vražje motorje.
Zamislite si, da vas žive pokopavajo in gledate gor iz jame, dimenzij 2m x 0.90, bogpomagaj.
Spustili so me do polovice, odprli drugo pregrado in iz nje je prišla prekrasna potniška ladja L. Evropa. Kapitan je res vozil obzirno, tako da cirkusov z valovi sploh ni bilo.
orniki so bili na oknih, balkonih in zgoraj na terasi. Bliskalo se je in kamere so brnele, kot pri Stenmarku, ko je stal na št.1. :)
Po ozvočitvi slišim:"Slovenski kanu, beži v drugi prekat!"

In tako dalje, dragi prijatelji. Dogajalo se je in dogajalo, danes, včeraj in pred tem.
Hvala, ker me spremljate in lep pozdrav vsem.

Še to. Tostran elektrarne se je svet čisto odprl. Prav vesel sem ga, po tistih dunkel dnevih v kanjonu. Tudi ljudje so drugačni.

ĐERDAP




v kanjonu Đerdap

 Že dva dneva se je reka polnila. Danes, v petek popoldne sem vstopil v kanjon Đerdapa. Dopoldne sem bil dvakrat v čolnu,pa me je Marša vedno vrnila nazaj v pristan. Čelni veter je bil premočan. Med tem sem si zamenjal jambor in pripravil jadro za čas, ko bodo vetrovi spet ugodni.
Včeraj sem se spomnil, če se slučajno ne bi dalo vetra uporabiti tudi za kaj koristnega in sem zmontiral. Za jambor sem posekal drevo, vrvi so bile, za jadro pa uporabil kar šotorsko krilo. Zdaj lahko SV, v svoje učbenike doda še eno namembnost šotorskega krila. :)

Med res težkim veslanjem na mirni reki, skoraj jezeru, in čelnim vetrom sem uspel obiskati tudi arheološko najdišče pri Lepenskem viru iz mlajše kamene dobe, približno 5000 let pred n.š.
Pred mrakom sem prišel sem v Donji Milanovac. Šotora ne bom postavljal, ne da se mi, kar tak zalegnem tu nekje, na kakšni trati.
¸Kar presenetilo me je ime Poreč ugledne gostilne, tu sred mesta, pa ni naklučje. Poreč se je imenovalo potopljeno mesto, zdajšnji D.Milanovac, štiri km gorvodno. Še zdaj se vidi cerkveni zvonik pri niskem vodostaju, povedo domačini.
Če bodo eolski bogovi ugodni, da ne bo pihalo, če pa že, potem naj v pravo smer, sem jutri na prvi pregradi Đerdapa. Tam bo frka, ... komaj čakam.

Lepo se imejte čez vikend. Beremo se čez kak dan, ko naštimam bulgarski net.


p.s. Zdaj sem opazil na WC, nos imam kot čvapčič.  :)







po vstopu v kanjon (v ospredju jambor)

mamut v D.Milanovcu

Tega mamuta sem dodal v soboto zjutraj, ko čakam, da se odpre lokal. Moram plačati včerajšnje pivo, ko ni bilo drobiža.
Obeležje opozarja turiste na okoliške arheološke najdbe.
Sinoči so špancirali do polnoči, zdaj pa dremajo.
Prav je, saj je sobota. 

IVANDANKA

Starka je bila u gradu, "nemoj me slikati, nisam lepa."
Tudi ona je kupila ivando za jutrišnji praznik.
Zame je bila najlepša tega dne.

Danes popoldne sem mislil izpluti, pa je veter premočan. Naj bo, si bom vsaj opremo posušil, si napolnil baterije in kakšno povedal s prijatelji.
Med dnevom sem malo pohajkoval po mestu, če je temo tako rečti, prvič po treh tednih. Mimogrede sem zavil še k frizerki, ki mi je za 200 din (dva evr) očistila glavo ribjih lusk, kačje sluzi in druge navlake. "Nije to ništa, imala sam i prljavijih", me je potolažila.
Trgovine in večino lokalov zapirajo že ob 14.h, bolj podjetni ostanejo tudi do večera.
Večina avtomobilov je še vedno stoenka, jugec 45, valdburg in traktor fergusson. Skoraj vsak drug ima napis, da prodaja avto ali ga zamenja.
Še cene: F-57 - 85 din, marlboro - 175 din, kruh 1 kg 75 din, paradižnik 50 din, pivo Jelen (apatinsko dobro) 100 din v lokalu, kava 30 din, pleskavica (kot pri nas hamburger) - 100 din. Sto dinarjev je 1 evr.
Dobro, da sem se spomnil, mleko sem pozabil nabaviti. Liter bi ga spil vsak dan, če bi mi bil na voljo. Vsak ti ponuja rakiju, vodo, ... le mleka ne. :)

Redki imajo prižgane luči ali so privezani za volanom. Policija ima svoj mir in vse je v najlepšem redu. Vse polno cuckov leta okoli in vsi so dobre volje, tako kot njihovi lastniki, če jih sploh imajo.
Med tovornjaki je še polno TAMičev, na reki pa še zdaj do 80 % vseh motorjev TOMOSovih (4, 5, 18). Trdijo, da jih ni boljših, da se tudi jamaha lahko skrije pred njimi. Proizvodi Gorenja so še vedno najboljši, neglede na poplavo drugih. Radenska?, "ni je bolje!" Predraga je in, vsaj po moje, dremajo.

Dovolj, ... zaloge okrepljene, telo spočito, jutri pa juuuuriš na Đerdap. Kak teden divljine, da pridem do onstran Evrope. Se dobimo v Bulgariji ali pa še prej.
Đ i i i i i aaaaaaaaahhh !!!

IVAN DAN

Jutri, 7.julija je tu v Golubovci Ivandan. Ljudje nosijo in prodajajo ivando, pleteno v venčke in vezano v šopke. To je zdravilna zel za čaje, za varovanje domov in pokojnih. Morda kaj podobnega, kot pri nas spomladi, nosimo butare na polja in stavljamo za tramove, da varuje hišo pred grunsko strelo.

GOLUBAC

Zjutraj sem prispel sem v Golubac. Od tu do Đerdapa, prve pregrade je še cca 70 km poti. Tu je reka že precej počasna, ker se že akumulira v ta veliki đerdapski zbiralnik. Prej sem znal napraviti tudi po 60 km poti na dan, zdaj gre počasneje. To kar odveslam, to drži, sama reka pa bolj počiva. :)
Medtem, ko se nisem javil, se je dogajalo in dogaaaaaajalo. V četrtek zjutraj sem šel čez reko iz Banata, kjer sem prespal, nazaj v Šumadijo k prijaelju, staremu Đorđu (z Bushem si niti malo nista slična) na jutranjo kavico in rakijo. Že prejšnji večer je prišel z motornim čolnom pome, da povečeramo njegovo juho, ki jo je sam pripravil. Od daleč me je gledal z dalnogledom in me klical, pa ga, zaradi vetra nisem slišal. Zato je prišel pome.
In zjutran na kavici, "kod njega", sva debatirala o donavskih ribah, o babah in vsem, razen o politiki nič. Skoristil sem njegovo ogledalo in se bril, medtem ko je on kuhal in pržil jajca za zajtrk. Nihče ni opazil, da se je mimo prišunjala velika krmača, potniška ladja, ki posrka reko in potopi male čolniče.
Tudi mojega. Vrag je vzel tranzistor in telefon. No, telefon smo v teh dnevih usposobili, šotor in druga oprema pa se je prav tako posušila.

In potem Beograd in vsa beda tega sveta. Na koncu mi je strgalo zastavo, tako, da sem ostal, na žalost brez nje. Čoln se je dobro držal in sem ga krstil za Maršo. Babje ime sem mu dal, čeprav je pravi pošteni kanu. Ampak naj bo Marša. Sem mu obljubil, če se razbije, da ga še dodatno razmlatim in Črnega morja ne bo videl. Pa je vzel na znanje in se zdaj drži kot pravi, vsega hudega vajeni čoln. V tej bedi je še dodatno godlo vreme in ene stvari, ki vam jih rajši ne povem. Sava se nam je priključila, kot kakšna pizda, potiho, skoraj naskrivaj, z desne strani. Tam v ušču več nihče ne tuli in Beograd je na eni strani blišč, na drugi beda.
Še istega dne sem se izmuznil in sparkiral v naravi. V petek veter in dež, v soboto, nedeljo, včeraj, .... užiiiiivanjeeeee, ljudje !!! Tega v nebesih ne boste doživeli.

Ljudje tukaj so dobričine.
Se šunjam kre brega, med vikendaši:" Jeli !, ima struje za baterijo puniti?"
- "Ima !"
- "Parkiraj, sedni, rakiju?, pivo?, si gladan?"
Pa ne samo pri enem, povsod. Po celi Srbiji, pa še prej po Hrvaški. V vseh pokrajinah: Međimurje, Podravina, Slavonija, Bačka, Banat, Šumadija, zdaj istočna Srbija (vzhodna :)). Mi Slovenci?, mi smo po gostoljubnosti nula. Avstrijci pa so po relativni lestvici minus 1.

Ah, nič več. Fotke bom drugič nalagal. Tu v internet kafani gre vse bolj počasi. Tudi sam bom malo zalegnil, da si ne prežmeknem tejla. Vprašal sem za knjižnico, da pridem do interneta in so me poslali v internet kafano. :)

P.s. Za strošek prenosa podatkov ni važen toliko čas, kot količina prenešenih podatkov.

Jeeeeeej, sem se narežal. En se je pripeljal z jugecom 45, zarjavel, predelan na plin, skupaj s Titovo sliko prodaja za 1200 evr.  :))))))
Ti ljudje pa resnično živijo.

Preden sonce zalegne

Veslo ima svoje zahteve