RUSE

Včeraj, če je bila  nedelja, sem se iz mesta privlekel do čolna. Noč je bila neprespana. Sam sem bil s sabo, le natakarica mi je bila družica, ko mi je po vsakem čiku, menjavala pepelnik.

Da si cote posušim, se naspim in popoldne odrinem, sem imel v glavi. Ko pa sem bil naenkrat celi v čolnu, trdno držeč za veslo, potem pa sem samo gnal. Do poldne in dalje. Vročina, polna glava od noči in reka meandrasta od pomanjkanja vode. Po nekaj km je bilo potrebno ovinkariti, da se je spet prišlo na pravi tok. Ladje so sedele, kjer jih je pač  nasedlo. Le lažje so si med ovinki iskale pot.

Zvečer sem pred Rusem. Vleklo se je ure,videl sem stolp na bregu, mesta nej. Od šestih zvečer do čez 22.ure sem ga iskal. V polni temi, po peščinah, spet po vodi, ... nej ga je bilou.

Zjutraj, pred šesto sem se zbudil, na bregu med kamenjem, zamotan v odejo in spalno vrečo pod glavo. Še tri kilometre se je skrival, da sem ga smel najti.

Tu je živela ženska, so mi pravili, malo posebna, vendar s pizdo, cela iz mesa in krvi, potem so jo vlili v bron, preden je kamen postala.

ženska iz kamna

Eeeeeej, je pa bilo vsaj 10, 15 minut veselja. Na zoženi reki, kakih dvesto, tristo metrov je pridrsala nemška tovorna ladja. Čisto blizu sva si bila. In potem valovi, ki so se sproščali za njo in paradirali z veliko kinetično energijo na tej "mali" širini reke, od štirih, pet metrov veliki. Tu sem si dajal duška, užival z Viro na tej naravni gugalnici. Gor me je potisnilo, potem sem drsel v dol vala in spet gor. Le Viro sem nastavljal, da ji je gobec bil vedno v pravo smer obrnjen. Takih valov bi se doma izogibal, tu so mi  posebni užitki in popolna sprostitev.