ZADNJI DNEVI

Zdi se mi, da je bilo v četrtek, malo pred dvanajsto. Zaloge so bile polne, dokumente in občutljivo opremo sem vodotesno zaprl. Še po vodo skočim do bližnje fontane z dvema kanistroma po pet litrov in odrinem.

Dve, tri minute so bile dovolj, da so mi drpnili dokumente, laptop, čip, povezovalne kable in nekaj dengi. Potem se je začel črni scenarij. Prvega dne so me policisti le opazovali, storili nič. Zapisnik sem dobil naslednjega dne popoldne, ko sem "zbesnel" in metal kamenje na policijsko zgradbo. Potem so se hitreje organizirali in s pomočjo urada za migrante iz ministrstva za zunanje zadeve, jim je le uspelo napisati zapisnik.

Spal sem v parku nad reko, kar v spalni vreči na prostem in koval načrt za pobeg v Romunijo, brez dokumentov. Okrog druge ure ponoči, ko je pozornost mejnih policistov najslabša, bi pobrisal. Pa ni bilo potrebno, Vira je skrivnostno izginila, z vso opremo vred in tistim zapisnikom, ki je bil osnova za nadomestni dokument.

Potem sem moral takoj zapustiti Silistro in odpotovati v 400 km oddaljeno Sofijo. Tam sem sem se gnjavil s policisti, ki so me pričakali na avtobusni postaji. Želeli so se me znebiti na vsak način, da jim le ne bi bilo potrebno pisati drugega zapisnika. Spal sem na klopi izpred policijske postaje in po dveh dneh, po popsredovanju iz madžarskega in avstrijskega veleposlaništva, le dobil zapisnik. V Sofiji ni slovenskega veleposlaništva in to vlogo opravljajo na avstrijskem tudi za Slovence. Bil sem lačen, žejen, besen, neprespan, umazan in sam sebi smrdeč. Na telefonu so se mi baterije izpraznile. Do denarja, brez dokumentov, ne prideš in kot človek postaneš nula.

V ponedeljek popoldne sem končno dobil nadomestek potnega lista, s katerim sem se naslednjega dne vrnil domov.

Iz Sofije do Ljubljane je direktna avtobusna povezava. Sama vožnja traja petnajst ur in je kar prijetna, če si odmislim številne mejne kontrole.

Projekt sem zaključil. To manjkajočo piko na koncu stavka skozi Romunijo bom še napravil. Morda bo to še ta mesec, morda naslednje leto. Odvisno je od tega kako se bom sam organiziral in kakšni bodo rezultati pogajanj s proizvajalci opreme. Čaka me delo za ureditev dokumentacije in spominov. Da ne odide v pozabo in bo na voljo zainteresiranim.

Vam pa, dragi moji spremljevalci, Branka, Spominčica in vrsta drugih, ki ste potovali z mano in mi dajali prepotrebno energijo, vam pa hvala. Zelo sem vas potreboval in bili ste mi zvesti do konca.

Hvaležen sem našemu Zunanjemu ministrstvu, prijaznemu uslužbencu na madžarskem veleposlaništvu za slovenske državljane v Bolgariji in avstrijskemu ambasadorju.

Tudi tistih policistov ne pozabim, ki so mi zadnji hip urejevali potrebno dokumentacijo za prehod meje izven mejnega prehoda.

Tu je še firma Roto in Radenska in vrsta drugih, ki so na svoj način pripomogli k uspešni odpravi. Vsi vi ste postali tiste svetlikajoče zvezde v odpravi.

Lepo vas pozdravljam!

Dušan Kovač

p.s. Foto dodam naknadno, ko dobim povezovalni kabel