GOLUBAC

Zjutraj sem prispel sem v Golubac. Od tu do Đerdapa, prve pregrade je še cca 70 km poti. Tu je reka že precej počasna, ker se že akumulira v ta veliki đerdapski zbiralnik. Prej sem znal napraviti tudi po 60 km poti na dan, zdaj gre počasneje. To kar odveslam, to drži, sama reka pa bolj počiva. :)
Medtem, ko se nisem javil, se je dogajalo in dogaaaaaajalo. V četrtek zjutraj sem šel čez reko iz Banata, kjer sem prespal, nazaj v Šumadijo k prijaelju, staremu Đorđu (z Bushem si niti malo nista slična) na jutranjo kavico in rakijo. Že prejšnji večer je prišel z motornim čolnom pome, da povečeramo njegovo juho, ki jo je sam pripravil. Od daleč me je gledal z dalnogledom in me klical, pa ga, zaradi vetra nisem slišal. Zato je prišel pome.
In zjutran na kavici, "kod njega", sva debatirala o donavskih ribah, o babah in vsem, razen o politiki nič. Skoristil sem njegovo ogledalo in se bril, medtem ko je on kuhal in pržil jajca za zajtrk. Nihče ni opazil, da se je mimo prišunjala velika krmača, potniška ladja, ki posrka reko in potopi male čolniče.
Tudi mojega. Vrag je vzel tranzistor in telefon. No, telefon smo v teh dnevih usposobili, šotor in druga oprema pa se je prav tako posušila.

In potem Beograd in vsa beda tega sveta. Na koncu mi je strgalo zastavo, tako, da sem ostal, na žalost brez nje. Čoln se je dobro držal in sem ga krstil za Maršo. Babje ime sem mu dal, čeprav je pravi pošteni kanu. Ampak naj bo Marša. Sem mu obljubil, če se razbije, da ga še dodatno razmlatim in Črnega morja ne bo videl. Pa je vzel na znanje in se zdaj drži kot pravi, vsega hudega vajeni čoln. V tej bedi je še dodatno godlo vreme in ene stvari, ki vam jih rajši ne povem. Sava se nam je priključila, kot kakšna pizda, potiho, skoraj naskrivaj, z desne strani. Tam v ušču več nihče ne tuli in Beograd je na eni strani blišč, na drugi beda.
Še istega dne sem se izmuznil in sparkiral v naravi. V petek veter in dež, v soboto, nedeljo, včeraj, .... užiiiiivanjeeeee, ljudje !!! Tega v nebesih ne boste doživeli.

Ljudje tukaj so dobričine.
Se šunjam kre brega, med vikendaši:" Jeli !, ima struje za baterijo puniti?"
- "Ima !"
- "Parkiraj, sedni, rakiju?, pivo?, si gladan?"
Pa ne samo pri enem, povsod. Po celi Srbiji, pa še prej po Hrvaški. V vseh pokrajinah: Međimurje, Podravina, Slavonija, Bačka, Banat, Šumadija, zdaj istočna Srbija (vzhodna :)). Mi Slovenci?, mi smo po gostoljubnosti nula. Avstrijci pa so po relativni lestvici minus 1.

Ah, nič več. Fotke bom drugič nalagal. Tu v internet kafani gre vse bolj počasi. Tudi sam bom malo zalegnil, da si ne prežmeknem tejla. Vprašal sem za knjižnico, da pridem do interneta in so me poslali v internet kafano. :)

P.s. Za strošek prenosa podatkov ni važen toliko čas, kot količina prenešenih podatkov.

Jeeeeeej, sem se narežal. En se je pripeljal z jugecom 45, zarjavel, predelan na plin, skupaj s Titovo sliko prodaja za 1200 evr.  :))))))
Ti ljudje pa resnično živijo.

Preden sonce zalegne

Veslo ima svoje zahteve