NIKOPOL

Pravkar sem pridrsal. Jutri, ko si ogledam bitko s Turki, povem več.

Zdaj pa spat, ... tu se noč začne eno uro prej, kot doma. To vi dobro veste.

Medtem sem si postavil bivak, 5 m od reke, v vrtu Dimitrijevega bifeja. Prvič me je človek spoznal in mi dal vse na razpolago. On je lokal zaprl za javnost, meni pa dovolil dostop do interneta in vsega, kar si zaželim, razen WC-ja (ne vem zakaj ga je zaklenil).  :)

Kaj sem delal do zdaj, od srede dopoldan v Orjahovem? Bil sem v mestu na bregu, km in pol oddaljenega od pristanišča, kjer sem imel poleg ladij parkirano Viro. Bivak je bil postavljen 200 m gorvodno. Želel sem si napolniti zaloge in čimprej odriniti. Pa se je skup nagnalo nekaj oblakov in nevihta. Po njej še ena, tako da sem se vrnil v poznem popoldnevu, skoraj pred večerom. Šotora se mi ni splačalo podirati in čez kako uro nekje na novo postavljati. Zato sem zalegnil, pa ne zadolgo. Grmelo in treskalo je, kot bi boga Peruna 100 bab ob živce spravilo, potem pa lilo in teklo v šotoru po tleh za eno malo poplavo. Kaj bi se zdaj človek sekiral: narava že ve, kaj je prav. Noč sem prespal z enim očesom, z drugim sem plaval.

Zjutraj, v četrtek pospravim to mokroto in odrinem. Pa ne predaleč. S severnim zahodnikom je Donava vzvalovila čisto po pobalinsko. Med veslanjem me je v bokih rotiralo, dregalo sem in tja, kot tistega edinega eksebicionista na plesišču iz filma Za znoret. Bilo je tudi prenevarno, zato sem raje sparkiral in na vetru sušil vso mokroto prejšnje noči. Ribičev na reki, ob takem vetru ni. Le Štefan, ki je vstrajal tudi prek noči, je ujel svoj zaklad treh bel-amurjev, vsakega po dvajset kil. Potem sva skupaj, internacionalno zgrabila še enega.

Še sončnica se je smejala
klik za povečavo