POTOPISNI DNEVNIK

                                                            Poišči starejše objave

 

ZADNJI DNEVI

Zdi se mi, da je bilo v četrtek, malo pred dvanajsto. Zaloge so bile polne, dokumente in občutljivo opremo sem vodotesno zaprl. Še po vodo skočim do bližnje fontane z dvema kanistroma po pet litrov in odrinem.

Dve, tri minute so bile dovolj, da so mi drpnili dokumente, laptop, čip, povezovalne kable in nekaj dengi. Potem se je začel črni scenarij. Prvega dne so me policisti le opazovali, storili nič. Zapisnik sem dobil naslednjega dne popoldne, ko sem "zbesnel" in metal kamenje na policijsko zgradbo. Potem so se hitreje organizirali in s pomočjo urada za migrante iz ministrstva za zunanje zadeve, jim je le uspelo napisati zapisnik.

Spal sem v parku nad reko, kar v spalni vreči na prostem in koval načrt za pobeg v Romunijo, brez dokumentov. Okrog druge ure ponoči, ko je pozornost mejnih policistov najslabša, bi pobrisal. Pa ni bilo potrebno, Vira je skrivnostno izginila, z vso opremo vred in tistim zapisnikom, ki je bil osnova za nadomestni dokument.

Potem sem moral takoj zapustiti Silistro in odpotovati v 400 km oddaljeno Sofijo. Tam sem sem se gnjavil s policisti, ki so me pričakali na avtobusni postaji. Želeli so se me znebiti na vsak način, da jim le ne bi bilo potrebno pisati drugega zapisnika. Spal sem na klopi izpred policijske postaje in po dveh dneh, po popsredovanju iz madžarskega in avstrijskega veleposlaništva, le dobil zapisnik. V Sofiji ni slovenskega veleposlaništva in to vlogo opravljajo na avstrijskem tudi za Slovence. Bil sem lačen, žejen, besen, neprespan, umazan in sam sebi smrdeč. Na telefonu so se mi baterije izpraznile. Do denarja, brez dokumentov, ne prideš in kot človek postaneš nula.

V ponedeljek popoldne sem končno dobil nadomestek potnega lista, s katerim sem se naslednjega dne vrnil domov.

Iz Sofije do Ljubljane je direktna avtobusna povezava. Sama vožnja traja petnajst ur in je kar prijetna, če si odmislim številne mejne kontrole.

Projekt sem zaključil. To manjkajočo piko na koncu stavka skozi Romunijo bom še napravil. Morda bo to še ta mesec, morda naslednje leto. Odvisno je od tega kako se bom sam organiziral in kakšni bodo rezultati pogajanj s proizvajalci opreme. Čaka me delo za ureditev dokumentacije in spominov. Da ne odide v pozabo in bo na voljo zainteresiranim.

Vam pa, dragi moji spremljevalci, Branka, Spominčica in vrsta drugih, ki ste potovali z mano in mi dajali prepotrebno energijo, vam pa hvala. Zelo sem vas potreboval in bili ste mi zvesti do konca.

Hvaležen sem našemu Zunanjemu ministrstvu, prijaznemu uslužbencu na madžarskem veleposlaništvu za slovenske državljane v Bolgariji in avstrijskemu ambasadorju.

Tudi tistih policistov ne pozabim, ki so mi zadnji hip urejevali potrebno dokumentacijo za prehod meje izven mejnega prehoda.

Tu je še firma Roto in Radenska in vrsta drugih, ki so na svoj način pripomogli k uspešni odpravi. Vsi vi ste postali tiste svetlikajoče zvezde v odpravi.

Lepo vas pozdravljam!

Dušan Kovač

p.s. Foto dodam naknadno, ko dobim povezovalni kabel

SPET DOMA

Mojim zvestim spremljevalcem, prijateljem in javnosti sporočam, da sem prispel domov in zaključil odpravo. Namen je bil dosežen.

Vsem sem vam hvaležen za vsako besedo  in vzpodbudo. Drugega vam trenutno ne morem povedati. Na meni je, da si uredim misli,  regeneriram telo, se spočijem in vam povem zadnje dogodke v odpravi.  Karkoli me boste povprašali, vsakemu  in vsem odgovorim.

Lepo vas pozdravljam, Dušan Kovač.

SILISTRA

Silistra je moja zadnja postaja na poti po Bolgariji, dobri in zanimivi gostiteljici. Kar enajst dni sem se po njej škrabal z ljotko Viro. Jutri se odjavim in stopim čez, povedat Romunom, da še njih poškrablem, kolikor potrebujem do cilja.

Tu sem v čudni četrti mesta, med črnimi. Taksist me je sem dostavil, da sem zamenjal deset evrov za leve in njemu odštel 1,2 leva za prevoz (60 centov). Enega sem že poslal s "spizdi", ker se mi je preveč motal okrog mize. Imam dober nož, porinjen za copati. Nabaviti sem si ga moral, saj pa sem bil brez njega, kot kmet brez traktorja. Nohtov si s sekiro ne morem rezati, bi se mi še galebi smejali.

Baterije mi je napolnil, pivo Tuborg, dobro hlajeno, pa mi prodaja po 80 centov.

Malo bom še tu, potem odidem. Moram si poiskati prostor za bivak, nekje v parku, da ne bom spet šlatal kje po blatu in travo do vratu. Mater, kak smo sinoči s policaji kolovratili za ljotko (ladjico). "Dušane, pa gde misliš, da si jo ostavil?", me je mali stalno spraševal. Ta dva, se verjetno  danes še cel dan smejeta. Eno noč, v Ruse, je bilo še huje. Tam sem jo sam, v temi iskal dobro uro, preden sem jo našel.

Naj bo, dan je bil naporen. Tudi danes sem potegnil nekaj čez 60 km. Po Romuniji bom tempo stopnjeval, ker imam že vsega dovolj nabranega, razen vas, ki ste mi zvesti do konca in sem vam za to zelo hvaležen.

 

Jutri pa naprej, điiiiiiaaaaaaaaajjjj!!!

TUTRAKAN

Tutrakan je zgodovinsko znano mesto tu ob Donavi. Spodnji, stari del je ohranjen še iz rimskih časov.

Enajst ur dobrega dela sem potreboval od Ruse do sem, nekaj čez 60 km in ugodno vreme. Nekaj me je mencala romunska ribiška kontrola, ko sem se kopal in bril potem so se ustavili bolgarski policisti. Nič legitimacije, le prijazna izmenjava besed in "živ in zdrav bil". Med potjo nekaj fotk ribičev z mrežami, tu v mestu pa ob 19.h vse zaprto.

Hodim okrog, kot maček okoli vrele kaše, ko zagledam nekaj korakov gor restavracijo Prijateli.

Grem gor, napol mrtev, dober večer, odložim torbo in vsednem. "Ima bira?", vprašam in potiho upam, da ga res ima, sicer grem Donavo srebat.

Nekam čudno me gledajo, čef namigne, kelnarce prijazne takoj na voljo. Hladno odlično bolgarsko pivo KAMENICA. Potem takoj, če sem za kebabče in se zgodi, kot je šef povedal. Vse časti hiša, pa spet kamenico, pride komandir policije, mi uredijo telefon, medtem mi policija straži čoln, kao da je tu dosti ciganov, mi pove komandir, medtem, ko me vozi po mestu. In nemogoče, kot bougec se počutim: še polno vrečo dobrot za jutri so mi napakirali.

Delam napake, ker pišem v temi in dežuje, tu za oglom. Zdaj trčim na policijo, ker me kličejo z radija. Čao, jutri pridejo forke intd ali pa ne, ker moram v Silistro in Romunijo. Naj zaključim, kot mi srčno želijo: Živi in zdravi bili!

Juuuuutrooooo!

Eeeej, sinoči smo  iskali ljotko Viro. Dva mlada policista: Dimiter, Ivo in jaz smo se kobacali po dežju, temi, blatu in strmih poteh, da smo po dobri uri le našli ljotko.

"Kaj Dušane, tu boste spali ???!!!", se je začudil Ivo in se prijel za glavo. Še nekaj časa sem ju slišal hihitanja in čudenja, ko sta odhajala. Medtem sem se dobro naspal, zdaj pofotkam in odrinem za cca 60 km oddaljeno Silistro,  zadnjo postajo v Bolgariji.

p.s. ciganov ni bilo nikjer za videti  :)

RUSE

Včeraj, če je bila  nedelja, sem se iz mesta privlekel do čolna. Noč je bila neprespana. Sam sem bil s sabo, le natakarica mi je bila družica, ko mi je po vsakem čiku, menjavala pepelnik.

Da si cote posušim, se naspim in popoldne odrinem, sem imel v glavi. Ko pa sem bil naenkrat celi v čolnu, trdno držeč za veslo, potem pa sem samo gnal. Do poldne in dalje. Vročina, polna glava od noči in reka meandrasta od pomanjkanja vode. Po nekaj km je bilo potrebno ovinkariti, da se je spet prišlo na pravi tok. Ladje so sedele, kjer jih je pač  nasedlo. Le lažje so si med ovinki iskale pot.

Zvečer sem pred Rusem. Vleklo se je ure,videl sem stolp na bregu, mesta nej. Od šestih zvečer do čez 22.ure sem ga iskal. V polni temi, po peščinah, spet po vodi, ... nej ga je bilou.

Zjutraj, pred šesto sem se zbudil, na bregu med kamenjem, zamotan v odejo in spalno vrečo pod glavo. Še tri kilometre se je skrival, da sem ga smel najti.

Tu je živela ženska, so mi pravili, malo posebna, vendar s pizdo, cela iz mesa in krvi, potem so jo vlili v bron, preden je kamen postala.

ženska iz kamna

Eeeeeej, je pa bilo vsaj 10, 15 minut veselja. Na zoženi reki, kakih dvesto, tristo metrov je pridrsala nemška tovorna ladja. Čisto blizu sva si bila. In potem valovi, ki so se sproščali za njo in paradirali z veliko kinetično energijo na tej "mali" širini reke, od štirih, pet metrov veliki. Tu sem si dajal duška, užival z Viro na tej naravni gugalnici. Gor me je potisnilo, potem sem drsel v dol vala in spet gor. Le Viro sem nastavljal, da ji je gobec bil vedno v pravo smer obrnjen. Takih valov bi se doma izogibal, tu so mi  posebni užitki in popolna sprostitev.

SVIŠTOV

Lepo mesto, vam moram takoj povedati. Ne obožujem mest, vseeno pa je to mesto lepo in res prijazni ljudje, s katerimi sem pač v tem trenutku noči imel opravka.
Včeraj sem odškrabal po 13.uri. Pred tem me je veter vrnil nazaj.

Saj pozneje tudi ni šlo gladko. Veter se je zaletaval in gubil sem se med otoki in težko izbiral pravo plovno pot. Kar trikrat sem nasedel sred Donave. Nisem imel orientirov od ladij, ki so prav tako, zaradi nizke vode, nasedale. Dobro je opazovati galebe, kjer jih mrgoli, tja prava pot ne vodi.

Potem se je začelo večeriti in kar hitro se je stemnilo. Dež in tema sta me dobila.

Dve uri sem se klatil, misleč, da Donava teče navzgor in dobro, da je Vira držala nivo, sicer bi se prekopicaval. Luči velikega pristanišča sem zagledal enih 10 km na obzorju in potem glodal in glodal. Termo elektrarne in potem 1 km pristanišča v temi. Lilo je bolj, kot lahko napišem in dobro, da je bougec kresno gromsko strelo tu in tam, da sem videl, če sploh sem.

Potem sem se še eno uro skrival pod krmo tovorne ladje pred dežjem, direkt v njeni riti in sem ji za to zelo hvaležen. Po pristanišču sem v temi trikrat preplezaval ograjo in stražar je na prvi pogled pomislil, da sem marsovec.

Moral sem bežati za njim in s težavo sem mu razložil situacijo.

Potem me je sprejel, skoraj, kot svojega otroka.

Zdaj sem suh in preoblečen.

Zjutraj, ko je bilo sonce še mlečno sem fotkal, če bi slučajno svetlobe manjkalo.

Kako je šele stari del slikovit in lepo urejen.

Ekonomsko zaledje: mednarodna luka in štiri termocentrale.

Danes bo še vroče. Ob sedmih že 25 stopinj. Vsi v poletih oblačilih, le jaz tresoč v pulovru. Verjetno posledica strahu pred vlaškimi cigani v Romuniji.  - kajpavem ...

Dopoldne bom sušil cote in zavest naspaval, popoldne odškrablem.